»Pravi« čaj

Na voljo je bil šipkov, lipov in morda bezgov čaj. Naročilu je običajno sledilo vprašanje: Z limono ali brez? Čaj smo dobili tudi pri malici v šoli, ob črvičenju v trebuhu pa ti je mama skuhala nepogrešljive kamilice. To je bila vsa filozofija o čaju. 

Če smo natančni, teh rastlinskih pijač v botaničnem smislu niti ni pravilno imenovati čaj. Pravilnejši bi bil izraz zeliščni napitek. Danes so poleg zeliščnih čajev na voljo tudi sadni, aromatizirani, ledeni, a dejansko je čaj le pijača iz listov čajnega grma (Camellia sinensis). Naši pradedje so mu zato že v preteklosti izkazali dolžno spoštovanje in ga imenovali »pravi« čaj. Včasih so mu rekli tudi črni ali ruski čaj. Danes, ko je povsod po svetu vedno bolj razširjena kultura pitja čaja, je seveda drugače.

Po nekaterih podatkih popijemo na našem planetu povprečno kakih 14 tisoč skodelic čaja na sekundo! Verjetno ni Kitajca, ki ne bi po kosilu srknil iz čajne skodelice, Japonca, ki ne bi obiskovalca obredno počastil z vročim čajem, ali arabskega trgovca, ki po uspešno zaključenem poslu ne bi kupcu ponudil sladkega šaja. In najbrž bi se prej britansko otočje pogreznilo v Atlantik, kot pa bi se omikana angleška dama odrekla popoldanskemu darjeelingu. 

Čaj je danes preprosto nepogrešljiv v mnogih kulturah po svetu. Njegov poživljajoči in zdravilni učinek poznajo od Daljnega vzhoda do južnoameriških pogorij. Marsikje je pomembno vpet v družabno ali versko dogajanje različnih narodov. Mnogim državam pomeni precejšen gospodarski prihodek in pridelovanje čaja preživlja na milijone ljudi. Proizvajalke čaja, kot so Šrilanka, Malezija, Vietnam, Kenija ter celo Kitajska ali Indija, bi verjetno doživele hud gospodarski šok, če bi čajevec nenadoma izginil z našega planeta. 

Bostonska čajanka

Ob čaju se je odvijala celo pomembna svetovna zgodovina. Dogodek, imenovan bostonska čajanka, je leta 1773 močno vplival na osamosvajanje ameriških kolonij izpod britanske okupacije. Bostončani so tega leta pričeli bojkot proti davku na čaj, ki je bil uveden brez sodelovanja zastopnikov tedanjih angleških kolonij. 16. decembra 1773 so v Indijance preoblečeni prebivalci mesta na silo zasedli tri ladje angleške Vzhodnoindijske družbe in zmetali v morje 342 zabojev, napolnjenih s čajem. Pobiralce davkov so premazali s katranom in povaljali v perju ter jih prisilili, da so pili čaj. V Združenem kraljestvu so se odzvali s splošnim ogorčenjem nad napadom na lastnino Vzhodnoindijske družbe. London je sklenil zapreti bostonsko pristanišče, dokler povzročitelji ne povrnejo škode. Proti  Novi Angliji, kot so takrat imenovali poznejšo Ameriko, so celo poslali vojne ladje. Ukrepi Združenega kraljestva proti Bostonu so sprožili splošno ogorčenje v severnoameriških kolonijah in veliko zgražanje nad Veliko Britanijo. Bostonska čajanka je tako postala eden izmed glavnih povodov za pričetek ameriške vojne za neodvisnost.

Legendi

Ker ima uživanje čaja že častitljivo tradicijo in ker ga pridelujejo v mnogih deželah sveta, je ugotavljanje njegovega izvora precej nehvaležna naloga. »Avtorske« pravice si lastijo predvsem tri velike čajne velesile – Kitajska, Indija in Japonska. Po najverjetnejših teorijah  naj bi se pitje čaja prvič pojavilo na Kitajskem med letoma 2700 in 2500 pr. n. š. Legende govorijo o cesarju Cheng Nungu, ki mu je vetrič v posodo z vrelo vodo zanesel nekaj lističev bližnjega grma. Cesar tega ni opazil in je srknil požirek iz posode. V trenutku je postal pozoren na čarobni vonj dišečega zvarka in tako se je rodila nova pijača. 

Druga legenda pripoveduje o modrecu Bodidarmi, ki je prišel v 6. stoletju pr. n. š. iz Indije na Kitajsko širit budistično vero. Ker je želel nad novo vero navdušiti učence, je dolgih devet let preživljal v stalni meditaciji. Nekega dne pa je med meditiranjem zaspal. Ko se je prebudil, se je tako razjezil zaradi svoje šibkosti, da si je odrezal očesni veki in jih vrgel na tla. Legenda pravi, da je tam, kamor sta padli veki, pognal prvi čajni grmiček. Pitje poživljajoče pijače naj bi odslej ohranjalo ljudi budne med meditacijo. Stari kitajski pregovor, ki se je ohranil skozi stoletja, pravi: Kakor se čistimo z vodo od zunaj, se s čajem od znotraj. 

V večjem delu Kitajske so to rastlino imenovali ča. Zato še danes v deželah, ki so iz Kitajske uvažale čaj in ga s karavanami tovorile preko osrednje Azije, uporabljajo katero od oblik te besede. Rusi so s preostalimi slovanskimi narodi udomačili besedo čai ali čaj, arabski narodi pa mu pravijo šaj. V kitajski provinci Fujian pa niso uporabljali besede ča, temveč tay. In ker so v začetku 17. stoletja Holandci kot prvi Evropejci pričeli uvažati čaj prav iz te province, se je domača beseda prenesla v večino evropskih dežel, kjer je postala tee, te, tea in podobno. 

Pogosto so čaj pridelovali tudi kot zdravilo. Uporabljali so ga proti glavobolu, astmi, prehladu, celo kot sredstvo za odvračanje kuge. Tudi v Evropi je bil čaj sprva namenjen bolj v zdravstvene namene in manj kot osvežilni napitek. Doktor Cornelis Dekker iz Amsterdama je svojim pacientom celo predpisoval od osem do deset skodelic čaja na dan. Mogoče je temu botrovalo tudi dejstvo, da je bil uslužbenec Vzhodnoindijske družbe, ki je čaj uvažala iz Azije. 

Twinings in Earl Grey

V Angliji so čaj prvič pričeli prodajati leta 1657 v kavarni Garway v Londonu, vendar takrat še zdaleč ni dosegel priljubljenega pitja kave. Slavo na angleških tleh mu je nekaj desetletij pozneje priskrbel šele Thomas Twining, ki je odprl kavarno Tom's coffe house in ob skodelicah čaja pričel združevati razne umetnike, vojaške častnike, politike itd. Twinings sodi še danes med najbolj znane in razširjene znamke čaja v zahodnem svetu. 

Njihov najslavnejši proizvod je zagotovo earl grey.  Grof (angleško earl) Grey je bil v 30. letih 19. stoletja zelo priljubljen britanski ministrski predsednik. Nekoč mu je visok kitajski uradnik podaril zmes čaja in grof se je nad okusom tako navdušil, da je od takrat pri trgovcu s čajem (seveda Twiningsu) vedno zahteval to mešanico. Zmes je vsebovala nekaj sort kitajskega, indijskega in šrilanškega čaja, z dodatkom bergamotke, citroni podobnega sadeža. Ker so se tudi mnogi drugi navdušili nad okusno kombinacijo in so pri Twiningsu povpraševali za »čajem, ki ga pije earl Gray«, se je to ime prijelo.  

Čajni obred

Morda je privlačnost čaja skrita v dejstvu, da je to pravzaprav zelo preprosta pijača, kjer je potrebna samo vroča voda in nekaj lističev. Če pa želimo, ga lahko pripravimo tudi na zelo zahteven način. Skozi zgodovino pitja čaja so se razvila različna pravila za pripravo dobrega čaja. Obred pitja čaja, ki so ga razvili in izpopolnili na Kitajskem in Japonskem, je postal svojevrstna umetnost. Slavne japonske gejše na primer so morale, poleg nekaterih drugih umetnosti, do popolnosti obvladati tudi obred priprave čaja. Tega so se naučile med večletnim šolanjem.  

Čajni obred še danes temelji na štirih osnovnih načelih – to so harmonija, spoštovanje, čistost in mir. Obred je slovesen, zato so tudi oblačila gostiteljev in gostov svečana. Gostitelj ali gostiteljica naj bi bila oblečena v avtentičen kimono, prav tako naj bi gostje nosili kimono ali svečana oblačila. Udeleženci čajnega obreda morajo biti seznanjeni z rituali in običaji, ki jih obred vključuje, da lahko ustrezno sodelujejo. Polni obred priprave in pitja čaja ter očiščevanja pripomočkov, ki jih uporabljajo za pripravo čaja, lahko traja celo štiri ure. 

Ko se gostje posedejo, gostitelj ali gostiteljica z ogljem zakuri ogenj in segreje vodo za čaj. Postreže lahko tudi obrok ali morda lahke sladice. Ko je čaj pripravljen, se gostje pomaknejo naprej in vzamejo skodelico. Prestižnim gostom skodelico prinesejo. Obred poteka v tišini, da lahko gostje uživajo v spokojnosti, zvokih, vonju kadila in čaju kot tudi enostavni dekoraciji hiše. Navadno se najprej postreže gostejši čaj, sledi mu redkejši. 

Na Zahodu takšnih ceremonij pri pitju čaja ne poznamo, za pripravo te okusne pijače je treba spoštovati le nekaj osnovnih pravil. Zeleni čaj prelijemo z enkrat prevreto vodo, ohlajeno na najmanj 80 stopinj. Pustimo ga stati od 3 do 5 minut. Zeleni čaj v prvih treh minutah izloči večino teina, nato se začnejo izločati polifenoli, ki dajejo čaju grenak okus, okuševalcu pa pomirjujoč občutek namesto poživljajočega učinka. Priporočena je uporaba skodelic iz naravnih snovi, kot so keramika, steklo, glina, porcelan idr. Čaj moramo hraniti v temnem in suhem prostoru, do 25 stopinj.

Čajne vrečke

Na začetku 20. stoletja se je pojavil izum, ki je kasneje precej razdelil poznavalce in ljubitelje čaja. Leta 1901 sta Robert C. Lawson in Mary Molaren iz Milwaukeeja patentirala čajno vrečko. Sedem let pozneje je ameriški poslovnež Thomas Sullivan, trgovec s čajem in kavo v New Yorku, poskušal znižati stroške vzorcev čaja. Zato je majhne količine čaja zašil v ročno sešite svilene mošnjičke. Ti naj bi nadomestili drage pločevinke, ki so jih trgovci uporabljali v tistem času. Kupci so bili zmedeni zaradi novega pakiranja, zato so v vrelo vodo vrgli kar cele vrečke s čajem. 

Thomas je začel prejemati vedno več povpraševanja po »čajnih vrečkah« in kmalu dojel, da je odkril zlato jamo. Čajne vrečke so se začele na trgu pojavljati okrog leta 1904 in se hitro razširile po vsem svetu. Danes predstavljajo kar 95 odstotkov vsega prodanega čaja. Vendar je v teh vrečkah običajno najcenejši čaj, ki ne daje nič drugega kot rjavo obarvano tekočino. Pravi ljubitelji čaja jih zato niti v sanjah ne bi dali v skodelico z vročo vodo.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >